Beli kvačkani sandalčki

Velikokrat sem jih razdrla, pa spet kvačkala ... Na koncu so bili že skoraj umazani.

Pa so še kar uspeli. Prednji del je narejen tako kompaktno, da stoji čisto sam. Še drobcene turkizne gumbke sem našila, da ni vse tako belo.

Vredno bi bilo poskusit še v kakšni drugi barvi.
 

Tudi vzorec prilagam, brez sheme ne znam.

Imejte se lepo v teh deževnih počitnicah!

Poskusi papirčkanja ...

ali scrapbooking ali papercraft.

Mala voščilnica za čisto majčkeno deklico. Morda imam dovolj spretnosti in natančnosti, manjka pa mi kilometrine, da nastane dovolj ličen izdelek. Napake sem skušala zamaskirati.

Uspešno? Srednje.

Uporabila sem Hoferjev dekorativni papir, ki je bil kupljen že pred časom (faza "hrčkanja") in nekaj cikcak trakcev,
pa še gel pisala (tudi iz Hoferja -  .)

Pa še verz, ki sodi zraven:

Novorojenčku na pot

Naj boža te roka, 

ki le nežnost pozna. 

Naj te mamica tvoja 

s svojim mlekom sladka. 

Naj ti pojejo ptice, 

veter kuštra lase, 

naj prav zate cvetlice 

najslajše dehte. 

Naj ti svetijo zvezde 

v dolgih, temnih nočeh, 

ne ugasnejo nikdar 

iskre v tvojih očeh. 

Naj zavetje bo toplo, 

ko spušča se mrak, 

naj cesta bo ravna 

in korak tvoj lahak. 

Naj te spremlja ljubezen 

na konec sveta 

in sreča te najde 

tam, kjer boš doma! 

       (Ksenija Šoster Olmer)

Nekaj velikonočnih okusov, vonjav in tradicij

Vedno znova me očara vonj velikonočnega zajtrka. Ne samo vonj, tudi okus, pogled, vse skupaj.

 

(ta foto: P. R. - hvala)

In ko na velikonočno soboto najmlajši po vasi raznaša žegnan ogenj - gobo in zadiši po dimu.

Neprecenljivo in nepozabno. Vesele praznike!

Vsega po malem

Nekaj modrine morja ...

kvačkana košarica iz plastične vrečke ...

  

in vazica iz embalaže za šumeče vitaminske tablete ...

Oblepljena je z okrasnimi lepilnimi trakovi (washi tape) iz KIK-a, spodaj pa je sploščena kroglica plastelina, prilepljena z mekolom.

In čudovita podlesna vetrnica (Anemone nemorosa). V ozadju slike pa je recept za okusne limonine rezine, ki so žal že pojedene.

En prijeten popoldan vam želim!

Pismo otrokom vsega sveta

Poslanica ob 2. aprilu - mednarodnemu dnevu knjig za otroke.

"Bralce pogosto zanima, kako pisatelji pišejo – od kod jim zamisli? Najpogosteje dobijo odgovor, da so zgodbe plod pisateljeve domišljije. Ah, seveda, si mislijo bralci. Toda: kje domuje domišljija, iz česa je in ali jo imamo vsi? No, odgovarja pisatelj, domišljijo imam v glavi, seveda, in sestavljajo jo slike in besede in spomini in utrinki iz drugih zgodb in besede in delčki stvari in melodije in misli in obrazi in pošasti. In oblike in besede in gibi in besede in valovi in okraski in pokrajine in besede. In vonjave in občutki in barve. In ritmi in kratki tleski in žvižgi in okusi. In izbruhi moči in uganke in piš in besede. In tam notri se vse to vrtinči in poje in preliva. In lebdi in čepi in razmišlja. In se praska po glavi. Domišljijo imamo vsi, seveda. Kako bi sicer sanjali? A vsaka je sestavljena drugače. V kuharjevi je najbrž več okusov, v slikarjevi več barv in oblik. No, pisateljevo sestavljajo pretežno besede. In tudi v domišljiji tistih, ki zgodbe berejo in poslušajo, se gnetejo pretežno besede. Pisatelj v domišljiji svoje zamisli in zvoke in glasove in like in dogodke obdeluje, jih prede in oblikuje, da nastane zgodba, izražena izključno z besedami, zapisanimi z brezštevilnimi vijugami, ki se kot bataljoni vrstijo na papirju. Pred očmi bralca te vijuge oživijo. Ostanejo sicer na papirju in so še vedno videti kot zvijugani bataljoni, a se preselijo tudi v bralčevo domišljijo, kjer začnejo svoj ples, da bralec začne oblikovati in sestavljati besede v zgodbo, ki se zdaj prede v njegovi glavi, kot se je na začetku v pisateljevi. Zato je bralec za zgodbo enako pomemben kot pisatelj. A zgodba ima le enega pisatelja, medtem ko ima lahko bralcev na stotine ali na tisoče ali mogoče celo na milijone – bodisi v izvornem jeziku bodisi v prevodih. Brez pisatelja zgodbe ne bi bilo, a brez številnih bralcev po vsem svetu zgodba ne bi zaživela. Bralci posamezne zgodbe imajo vedno nekaj skupnega. Skupaj, čeprav vsak zase, poustvarjajo pisateljevo zgodbo v domišljiji: dejanje, ki je tako zasebno kot javno, tako posamezno kot skupno, tako intimno kot mednarodno. In mogoče smo ljudje v tem najmočnejši.

Berite še naprej!"

Siobhán Parkinson, irska pisateljica
Prevod: Jana Ambrožič

Ste danes že prebrali kaj - vsaj slikanico?